Tiha, vljudna, spodobna, pozorna, nežna, mirna, ubogljiva, pasivna in podredljiva. To je le nekaj izmed pridevnikov, ki naj bi skozi zgodovino opisovali ženski ideal, pri čemer smo se vedno borile z občutki, da smo „preveč“, in se bale, da bomo označene za histerične, preveč občutljive, preglasne, preveč sitne, preveč čustvene. Pritisk po utelešanju teh idealov je izrazito problematičen, saj ustvarja neravnovesje moči med spoloma in zavira čustveno avtonomijo žensk. Ta dinamika je zakoreninjena v razmerjih moči, ki spodbujajo moško nadvlado in pogosto marginalizirajo ženske z omejevanjem na pasivne, negovalne in nekonfliktne vloge ter zavirajo našo sposobnost uveljavljanja v javni, poklicni in zasebni sferi. Fasada pasivnosti in umirjenosti elegantnega okrasnega cveta vsiljuje hierarhijo, v kateri moški veljajo za razumne in avtoritativne, medtem ko smo ženske potisnjene v vlogo emocionalnih stebrov. To neravnovesje ohranja moško prevlado pri vodenju, prevzemanju odločitev in družbenem vplivu ter utrjuje neenakost med spoloma.
1/3
↓Ženske emocije, zlasti jeza ali asertivnost, so zgodovinsko gledano rušile idealizirano fasado ženskosti. Jeza, na primer, je pri ženskah pogosto obravnavana kot „histerija“ ali „pretirana reakcija“, s čimer se banalizira legitimne čustvene odzive na krivice ali neprimerno ravnanje. Ta pričakovanja silijo ženske, da zatiramo svoja čustva, zlasti tista, ki izpodbijajo status quo, kar lahko vodi v čustveno represijo. Sčasoma lahko to potlačevanje privede do internalizirane frustracije, tesnobe ali celo depresije, saj se ženske odvrača od izražanja čustev, ki so v neskladju z našimi predpisanimi vlogami.
2/3↓Ti družbeni konstrukti nas pogosto postavljajo v položaj, v katerem dajemo prednost potrebam drugih pred svojimi lastnimi, pri tem pa utrjujejo prepričanja, da moramo biti skrbne, ustrežljive in se izogibati konfliktom, da bi vzdrževale harmonijo v družbenem okolju. Ta pritisk vodi v zatiranje lastnih želja in hrepenenj ter nas postavlja v vlogo posrednic in mirovnic, ne pa posameznic, ki uveljavljajo lastne meje. Ženske smo vse prevečkrat obravnavane kot „čustveno vezivo“, ki drži skupaj družine, delovna okolja in skupnosti, pri čemer naša naloga ni zgolj obvladovanje svojih čustev, temveč tudi in predvsem čustva drugih. Ta čustvena podpora, ki je sicer bistvenega pomena, pogosto zahteva osebno žrtev ter je neprepoznana in premalo cenjena, podobno kot korenine rastline, ki tiho vzdržujejo življenje pod površjem, nevidne, a ključne za uspeh celotne rastline. To nevidno delo se pogosto obravnava kot naravni aspekt naših vlog, ne pa kot dragocena veščina, ki si zasluži priznanje in spoštovanje.
3/3
.jpg)